Pot v rudnik se začne v stavbi, imenovani Šelstev. Foto: RTV SLO
Pot v rudnik se začne v stavbi, imenovani Šelstev. Foto: RTV SLO
Lesena podpora rudnika
Na nekaterih delih so rovi podprti z lesenim okvirjem. Foto: RTV SLO
Kapelica svete Trojice
Del svete Trojice je tudi sveta Barbara, zaščitnica rudarjev. Foto: RTV SLO
Merilec koncentracije živega srebra
Dela merilca vsebnosti živega srebra ni opravljal ves čas isti človek, rudarji so se pri tem izmenjevali. Foto: RTV SLO

V času svojega obratovanja so v idrijskem rudniku skopali 147.000 ton živega srebra. S tem so napolnili 3,132.000 jeklenk. Jeklenka, katere prostornina znaša 1,5 litra, je v svojih najboljših časih stala 750 dolarjev, danes pa je zanjo treba odšteti le še približno 300 dolarjev.

Včasih so živo srebro uporabljali v medicini, kozmetiki, zobozdravstvu, kemijski, vojni industriji in kmetijstvu. Zaradi njegove škodljivosti so uporabo v večini primerov opustili, zato so se močno zmanjšale svetovne potrebe po živem srebru, kar je tudi razlog, da je idrijski rudnik leta 1995 prenehal izkopavati. V rudniku je ostalo še približno 14.000 ton živega srebra.

V skoraj 500-letni zgodovini rudnika so rudarji izkopali več kot 700 kilometrov rovov, nekateri segajo tudi do 400 metrov globoko pod zemljo.

Antonijev rov je le eden izmed treh vhodov v drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Večji je le še španski Almaden, vendar tudi ta ne obratuje več.

Odkritje podzemlja, bogatega z živosrebrno rudo, sega več kot 500 let nazaj. Okoli leta 1500 je namreč krošnjar v Idrijci pral svoje košare, ko so mu v košarah ostale srebrne kroglice. Začelo se je kopanje, ki je Idriji prineslo razvoj, saj je bila v svojem času drugo najrazvitejše mesto na Kranjskem, takoj za Ljubljano. V 18. stoletju so rov, ki je bil prej podprt z lesom, obzidali z apnenčevimi bloki, da je postal ovalne oblike.

Pot pod zemljo se začne v stavbi, imenovani Šelstev, kjer so se vsako jutro zbirali rudarji, preden so odšli na delo. Vsak rudar je vzel svojo številko, imenovano markica. Po končanem delu jo je rudar vrnil na posebno tablo, imenovano smrtna ura, kar je potrjevalo, da se je vrnil iz rudnika.

Rudarji so svojo pot nadaljevali proti kapelici svete Trojice, ki so si jo v rudniku zgradili v 18. stoletju. Tam so zmolili rudarsko molitev in lahko so odšli delati. Po drugi svetovni vojni so po navodilu oblasti rudarji nehali rudarsko molitev, da bi preprečili kakršne koli kršitve, pa so kapelico celo zasuli. Odkopavati so jo začeli šele po osamosvojitvi.

V Antonijevem rovu je na ogled predstavitev dela rudarjev od začetka obratovanja rudnika pa vse do današnjih dni. Sprva so rudarji delali posamično, kasneje pa v parih, kjer je en skrbel za kopanje, drug pa za nakladanje rude.

V 20. stoletju so si rudarji pri kopanju pomagali z vrtalnimi kladivi, kasneje pa so dobili tudi posebne zaščitne maske. Živo srebro je namreč izredno nevarno, saj v telo prodira z vdihavanjem in skozi pore. Svojo pot po rudniku je zato vsak dan obhodil merilec vsebnosti živega srebra v zraku. Če se je izkazalo, da je živega srebra v zraku preveč, so rudarjem skrajšali delavnik ali pa so določen del rudnika za nekaj časa zaprli.

Rudarjem pa je včasih ponagajal tudi rudarski škrat Berkmandelc, ki jim je včasih vzel tudi malico. Končam pa naj z značilnim rudarskim pozdravom. SREČNO!

A. M.